Leta 2004 se nas je nekaj gorskih vodnikov; Mark Prezelj, Marjan Kregar, Boris Lorenčič, Klemen Mali in jaz odločilo, da se organiziramo v nekakšno vodniško skupnost po vzoru tujih firm, ki ponujajo vodenje po Alah in ostalih gorstvih sveta. Zakopali smo se v pripravljanje spletne strani. Pripravljali smo sezname tur, jih podrobno opisovali, dodajali fotografije, informacije, nemaštanema! In potem smo jo, utrujeni od dolgega friziranja, lansirali v svetovni splet! In čakali na pričakovani naval! “Se morajo ljudje malo navadit in pregledat stran. Potem pa bo….!” smo si govorili in kar cepetali z nogami od silnega pričakovanja. A tudi potem se ni zgodilo praktično nič. Tu in tam kak mejl s pohvalo lepi strani in nič drugega. Počasi smo dojeli, da smo naredili spletno stran, ki je bila, to si upam reči, sicer tisti čas daleč najbolj izčrpna spletna stran v naši branži in bi verjetno delala dobro na angleškem trgu a pri nas ne. Sicer nekdaj bogato tradicijo gorskega vodništva v Sloveniji je druga vojna in kasnejši družbeni sistem spravil na psa in regeneracija gre počasi.
Tako smo se počasi zakopali spet v lastne vrtičke in se v poslovnem smislu, še vedno kot prijatelji, razšli. Sam sem poizkusil stvar ohraniti, sprva predvsem na področju turne smuke, kasneje tudi na področju zimske in letne alpinistike. Počasi se je začelo število ljudi, ki je hodilo smučati ali plezati s “SGŠ” večati in ta konstantna, sicer polžja rast, je še vedno vidna. Zaenkrat tudi brez marketinških akcij, Facebooka in ostalih družabnih omrežij. Verjetno se temu ne bomo mogli ogniti a zaenkrat delamo in rastemo zgolj ob “moči besede”. Za kar se lepo zahvaljujemo!
Gojimo spoštljiv odnos do gora in vam želimo pokazati vsaj del tistega kar so nas gore naučile. Za nas je v gorah vsaj tako kot KAM in KAJ pomembno tudi KAKO. Potrudili se bomo, da boste z našo pomočjo zadovoljni preživeli čas v naravi. Vaša varnost in zadovoljstvo sta tudi naš osnovni interes.
To je bil naš moto leta 2004, ko se je Slovenska gorniška šola rodila in za tem še vedno stojimo.
Tomaž Jakofčič