KAJ SMO?
Plezanje po gorah je umetnost, katere se je treba učiti kakor vsake druge spretnosti. Izurjen plezalec je tudi dober gorolazec. Gorolazci kateri plezajo brez vodnikov, morajo biti vsi korenjaki, dobri plezalci in zelo izkušeni. Najprimerneje je, če jih lazi četvero v družbi. Na ledišču je potrebno paziti kako široke so razpoke, da se lahko pravilno rabi vrv. Stopinje naj seka le veščak, zato bodi on prednik. Plezati se naučiš le z dobrimi vodniki, če laziš z njimi v visoke gore najmanj štiri poletja.
Planinski vestnik 1896
Vsi vodniki, ki delamo za Slovensko gorniško šolo smo gorski vodniki z mednarodno licenco. Večini ljudi to ne pove kaj dosti oz nas razvršča v isti koš kot planinske vodnike, turistične vodnike, gorske reševalce in alpinistične inštruktorje. Mnogi bi slednja dva postavili celo pred nas. Narobe, gorski vodnik z mednarodno licenco je najvišja izobrazba v gorništvu.
Ko so razmere dobre in vreme lepo gre tudi v zahtevnejše gore marsikdo in vse bo v redu. Najbolj nazorno se dobra stran družbe gorskega vodnika in njegovega znanja opazi, ko razmere za gibanje v gorah niso idealne; ko sneži, v megli ali strmem, zahtevnem svetu.
Naj postrežem še z nekaj informacijami. Gorski vodniki smo alpinisti, ki imamo s predpisi določena alpinistična znanja in izkušnje. Uspešno smo opravili sprejemni izpit iz skalnega in lednega plezanja ter smučanja v vseh vrstah snega, pristopili k triletnemu usposabljanju, ga uspešno končali in po še eno ali več letnem pripravniškem stažu opravili zahteven strokovni izpit. S tem smo gorski vodniki osvojili vsa potrebna znanja za varno vodenje gostov v kakršnemkoli terenu ali nadmorski višini. Šolanje v vsaki državi, članici mednarodnega združenja,je usklajeno z njegovimi visokimi standardi.
Vrlina, ki nas dela najbolj drugačne je t.i. kratka vrv. Velikokrat vidite ali se celo sami navežete s prijateljem ali celo otrokom na krajšo vrv in tako sočasno napredujete po pobočju ali grebenu. Kaj se bo zgodilo, če eden zdrsne? Navezovanje na vrv z nekom, ki ni usposobljen za varovanje ali plezanje na t.i. kratki vrvi je smrtno nevarno. Sunek vrvi bo premočan, da bi nevešč “vodnik” uspel padec zadržati. Gorski vodnik bo s trenirano reakcijo to uspel. V toku šolanja gre namreč največji poudarek prav tej veščini
KDO SMO?
TOMAŽ JAKOFČIČ- gorski vodnik z mednarodno IFMGA licenco
Rojen sem maja 1970 v Reutlingenu blizu Stutgarta v Nemčiji. Starši so šli s trebuhom za kruhom in tudi sam sem preživel pet let raziskovanja lepe narave okoli reke Neckar. Nobenih gora daleč naokoli zato sem dneve prebijal plazeč se po tamkajšnjih gozdovih s primitivnim lokom v eni roki in “murnkopfom” (po naše čokoladni zamorček) v drugi. Narava mi je že takrat pomenila največ. V Sloveniji sem bil v osnovni šoli vnet tabornik in gore so bile le logična nadgradnja otroškega “gozdovništva” in kasnejšega taborništva. Pri desetih sem začel stikati okoli skal pod Šmarno goro in hotel preplezati vse više in strmeje. Pri dvanajstih se mi je odlomil oprimek pri “soliranju” ene od smeri v plezališčiu Turnc. Pristanek je bil trd, z zlomljenim nosom in roko. To je nekoliko upočasnilo moj alpinističnii razvoj. Ta je moral počakati na leta, ko sem lahko brez vedenja staršev odšel plezat. Starši nad idejo, ob moji zgodovini poškodb in dejstvu, da sem edinec, niso bili navdušeni. Zares se je začelo leta 1987, ko sem prišel na Akademski alpinistični odsek na njihovo alpinistično šolo. Od takrat dalje je šlo hitro kljub nekaj poškodbam. Mojo alpinistično biografijo lahko preberete na moji osebni spletni strani kjer občasno pišem tudi blog.
Z gorskim vodništvom se ukvarjam od leta 2003. V tem času se je nabralo veliko število vodniških tur širom sveta. Višek moje vodniške kariere predstavlja vzpon z gosti na Mt. Everest (8848 m) leta 2009. V zadnjem času imam približno 140 vodniških dni na leto.
TINA DI BATISTA – gorska vodnica z mednarodno IFMGA licenco
Tina Di Batista je začela plezati v Alpinističnem odseku Ljubljana Matica leta 1996. Hitro se je učila in kmalu začela plezati tudi v višjih stenah po Evropi. Njena prva alpinistična odprava je bila 1999, ko je v Peruju preplezala južno steno Chacraraja (6001 m). Nato so se odprave v svetovna gorstva vrstile ena za drugo. Leta 2001 Aljaska, kjer je kot prva ženska smučala z vrha Denalija (6194 m), 2002 Patagonija s prvenstveno smerjo v Severnem stolpu Paine. Leta 2004 je bila del prve ženske naveze na Fitz Royu, dve leti kasneje pa še prva ženska naveza na Trangu towerju (6253 m) v Karkorumu. 2005 se je povzpela na Ama Dablam (6856 m). Leta 2008 je opravila prvo ponovitev zahtevne smeri v južni steni Mt. Bradleya na Aljaski. Leta 2009 je rodila hčerko Ulo in za nekaj časa opustila zahtevnejše odprave. 2012 se je vrnila v Patagonijo in preplezala najdaljšo smer v Fitz Royu, smer Afanassieff.
Odlikuje jo vsestranskost. Uspela je preplezati športne smeri z oceno 8a, preplezala dolge smeri devete stopnje v Dolomitih in zahtevno novo smer v severni steni Triglava – Ulino smer. Veseli jo kombinirano zimsko plezanje v alpskih stenah. Opravila je z zbirko zadnjih treh problemov Alp pozimi, severnimi stenami Eigerja, Materhorna in Grandes Jorasses, poleg tega pa še z nekaj zahtevni lednimi smermi nad Chamonixom; direktni severni ozebnik Druja, Omega v Petites Jorasses ter Beyond Good and Evil v Pelerins. Doslej je bila že 8 krat s strani Planinske zveze Slovenije razglašena za alpinistko leta. Gorska vodnica z mednarodno IFMGA licenco je od leta 2004.
OSTALI
Zadnje časa nama veliko pomagata mlajša gorska vodnika Martin Žumer in Nejc Marčič. Vsi, ki so bili kje z njima, ju ne morejo prehvalit.
Nejc Marčič
“Še kot dijak sem smatral, da šport brez žoge ne obstaja, pa sem se motil, našel me je, bil je vzljubljen in postal je način življenja. V študenskih letih sem veliko zahajal v gore, prilagajal sem se razmeram, ledno plezanje, skalno plezanje, plezanje zimskih smeri ali turno smučanje vse me je veselilo. Z leti sem izive iskal tudi v tujini, (Bolivia,Peru,Argentina, Pakistan,Nepal, Tibet), in še vedno me vleče tja. Odkar sem postal kvalificiran gorski vodnik pa z velikim veseljem svoje izkušnje in znanje prenašam naprej.”
Martin Žumer
“V hribe me je vpeljal oče, ki je kot romantični alpinist in gorski reševalec poskrbel, da na alpinizem ne gledam samo iz perspektive športnih dosežkov, ampak predvsem uživam v gorskem svetu in tem kar ponuja. Že pred četrtim letom sem stal na Triglavu, v zgodnjih najstniških letih pa opravil prvi smučarski spust v gorah in preplezal severno Triglavsko steno. Svoje prve plezalke sem kupil poleti leta 2009 in pričel s športnim plezanjem, kar mi je kmalu vzelo tudi po pet dni na teden. Vsi moji soplezalci so bili alpinisti in pot me je vodila v Alpinistični odsek Radovljica. Tam sem opravil alpinistično šolo in spoznal izvrstne soplezalce, ki so z menoj delili svoje izkušnje iz hribov.
Na srečo živim pod vznožjem Julijskih Alp, v katerih se lahko dnevno razvijam v vseh vejah alpinizma, od težkih skalnih vzponov, alpinističnega smučanja do zimskega kombiniranega plezanja. Pridobljeno znanje sem preizkusil tudi v tujih gorah, od Patagonije do Himalaje. Vse izkušnje so mi pomagale pri šolanju za gorskega vodnika, ki sem ga opravil leta 2023.”
PRVOBORCI
Včasih bodo priskočili na pomoč tudi ostali prijatelji. Bodisi soustanovitelja SGŠ Boris Lorenčič in Mark Prezelj, katerih vodniške poti so se ločile a smo vseeno še dobri prijatelji in z veseljem občasno delamo skupaj ali ostalimi prijatelji, gorskimi vodniki (Urban Ažman, Klemen Gričar). V bistvu smo zelo veseli, če se najde čas, ko “moramo” preživeti dan ali teden skupaj iz tega ali onega razloga. Vsi omenjeni, eni slavni, eni ne, so zelo aktivni, izkušeni gorski vodniki, odlični alpinisti in predvsem zelo prijetni ljudje.