Za konecsmučarske sezone sem sredi maja s šestimi sopotniki odpotoval na Norveško, čisto na sever velike
dežele, na polotok Lyngen kjer se razprostirajo istoimenske,Alpe. Vrhovi segajo precej nižje kot njihove
evropske sestre, najvišji vrh Jikkevarre sega le 1833 meterv nad morje a gore rastejo prav iz morske gladine. V
zadnjem desetletju se je področje prelevilo v eno najbolj željenih turnosmučarskih področij na svetu. Ko si
enkrat tam, ni težko razumeti zakaj. Čudovita pobočja, ki se iztekajo v arktično morje, odlična snežna statistika
in smučarske ture z velikimi višinskimi razlikami. Slaba stran so visoke cene. Hrana v restavracijah in hotelske
nastanitve so za naš žep pregrešno visoke. A vse to smo prelisičili brez večjih problemov. Najeli smo veliko,
počitniško hišo, le nekaj deset metrov stran od morja. Cena neprimerljivo nižja kot povprečen hotel. Tudi
prehrano se da rešiti. V trogovinah cene precej manj izstopajo. Med nami je bilo nekaj odličnih kuharjev, ki so
se bahali s pravimi gurmanskimi mojstrovinami. Ponavadi se med svojimi turnosmučarskim potovanji nikoli ne
zredim, dolga enakomerna hoja in nižje temperature omogočajo, da vedno brezbrižno uživam v hrani. Tokrat je
bil rezultat drugačen in še zdaj se borim za vrnitev na idealno plezalno težo.
Glede pijače je bil večji križ. Norvežani imajo zelo oster »Kebrov« zakon. Alkohol, vino in žgane pijače, (pivo
očitno ne štejejo pod rubriko alkohol saj se ga dobi tudi v supermarketih) se lahko kupi le v posebnih trgovinah,
ki so odprte manj časa kot bi si želel povprečen slovenski pivec. Kljub temu, da se največji kraj na Lyngnu baha z
najsevernejšo destilarno na svetu, Aurora Spirits.
Turno smučarsko izhodišče na peščeni obali? Čudovito! Z najetimi avtomobili smo se vsak dan ob obali
arktičnega morja odpeljali do izhodišč za naše turne smuke. Včasih nam je pri tem pomagal tudi trajekt. Kako
nenavaden a tudi zato prijeten občutek je bil stati v smučarski opravi na vetrovni palubi. V času našega bivanja
so nam nagajale nenavadno visoke temperature, ki so vas silile v zgodnje vstajanje. To je bilo lažje kot pri nas
saj se je zmračilo le za nekaj ur. Ob 4.uri zjutraj je sonce že sijalo na polno. Kljub temu je bilo snega še vedno
dovolj in smo večinoma prismučali nekaj deset metrov stran od avtomobilov, ki so nekajkrat stali prav na obali.
Razgledi z vrhov so bili neverjetni. Temno modro morje iz katerega je štrlelo neskončno belih otokov. Kar težko
se je bilo odpraviti z razglednih vrhov, kljub pričakovanju dobre smuke. A sestopiti je potrebno, da se lahko
naslednji dan ponovno odpraviš proti vrhu. Morda celo lepšemu!
Slike si lahko ogledate na tej povezavi. ali rezervirajte smučarsko potovanje z agodo
Leave a Reply