{"id":401,"date":"2017-10-26T09:22:19","date_gmt":"2017-10-26T07:22:19","guid":{"rendered":"http:\/\/gorniskasola.net\/?p=401"},"modified":"2017-11-06T20:59:03","modified_gmt":"2017-11-06T19:59:03","slug":"jesen-je-zakon","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/gorniskasola.net\/en\/2017\/10\/26\/jesen-je-zakon\/","title":{"rendered":"Jesen je zakon!"},"content":{"rendered":"

Jesen je najlep\u0161i \u010das za obisk gora. Poletni po\u010ditni\u0161ki vrve\u017e se kon\u010da in gore se zavijejo v samoto. Prerivanje v smereh, prehitevanje neskon\u010dno po\u010dasnih \u0161panskih navez, gne\u010da na blagajnah, gondolah, na cestah, povsod\u2026 je le \u0161e spomin! Vreme se umiri in je ali zelo slabo s turobnimi dnevi, de\u017ejem in sne\u017eenjem v gorah ali pa, na sre\u010do v ve\u010dini, \u010dudovito. \u00a0Tako si poizku\u0161am tudi veliko alpskega dela prestaviti na mirnej\u0161o jesen, sploh sedaj, ko morajo biti dru\u017einske po\u010ditnice zaradi \u0161oloobveznih otrok pa\u010d poleti.<\/p>\n

\"\"

Mija se je ravno prekucnila \u010dez kamen in ji trenutno ni mar za jesenske lepote…<\/p><\/div>\n

Ecrins<\/strong><\/p>\n

Dva tedna vodenja v slovenskih gorah \u00a0v prvi polovici septembra sem pre\u017eivel v me\u0161anem vremenu, sne\u017eenju v gorah in iskanju alternativ po dosedaj neznanih, bolj primorskih koncih. Prav fino je bilo oditi kam na novo; stena v pobo\u010dju \u010cavna je ponudila, skupaj z lepim in razglednim dostopom in sestopom lep dan stran od zasne\u017eenega Triglava.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

V Alpe sem od\u0161el spet konec septembra. \u010cudovite doline Le Berard in Ailfroide so poleti masovno oblegane, sploh slednja, ki predstavlja meko plezanja la\u017ejih ve\u010d razte\u017eajnih \u0161portnih smeri. Brez alpinisti\u010dnega stresa se \u010dlovek lahko napleza\u00a0 dolgih smeri v lepem gorskem okolju do sitega. \u00a0Sedaj je bilo prav sme\u0161no. Vsi dostopi in sestopi do smeri utrjeni, shojeni, najbolj\u0161e smeri ne ravno zlizane a z zelo dobro vidnimi sledovi gostega prometa.\u00a0 A tisti dan, v brezhibno lepem son\u010dnem dnevu konec septembra tam ni bilo v celi dolini nikogar drugega.<\/p>\n

\"\"

Aigulle Dibona (3130 m)<\/p><\/div>\n

\"\"Prav tako v sicer bolj odmaknjeni dolini Le Berard na drugi strani Ecrina. Nad dolino le\u017ei veliko \u0161tevilo odli\u010dnih alpinisti\u010dnih ciljev med katerimi sta najbolj znana La Meije s klasi\u010dnim pre\u010denjem njenega grebena in eden najslikovitej\u0161ih vrhov v Alpah, Aiguille Dibona (3130 m).\u00a0 Ko gleda\u0161 iglo medtem, ko se vzpenja\u0161 proti vzno\u017eju ne bi verjel, da je nanjo mo\u017eno priplezati tudi zgolj z nekaj razte\u017eaji tretje stopnje. \u0160ibko to\u010dko gore je na\u0161el sloviti italijanski\u00a0 gorski vodnik Angelo Dibona in opravil prvi vzpon na goro leta 1913 skupaj z dolgoletnim\u00a0 avstrijskim klientom in prijateljem Guidom Mayer. V Dibonino \u010dast so Pain de Sucre du Soreiller preimenovali v Aiguille Dibona. K slovesu drzne gore nemalo pripomorejo tudi odli\u010dne smeri v njenih strmih stenah.<\/p>\n

Ponovno sem obiskal tudi goro nesre\u010dnega imena<\/em>, \u00a0Monte Viso (3841 m). \u00a0Lani avgusta sem si pri sestopu z vrha tam hudo po\u0161kodoval koleno in \u0161e danes mi postane slabo, ko se spomnim dogodka. Zadnje slabo vreme je preko no\u010di pustilo nekaj snega v gornjem delu zato vzpon po \u010dudovitem, 1000 metrov visokem vzhodnem razu ni bil v igri. Normalne smeri nisem poznal saj sem se lani na njej zvrnil ob sestopu \u017ee visoko gori in zato nisem vedel, da gre v bistvu za zelo dolg, precej dolgo\u010dasem vzpon, ve\u010dinoma\u00a0 po \u00bb\u0161odrastih\u00ab pobo\u010djih z dokaj malo zanimivega plezanja.\u00a0 Neprimerljivo z vzhodnim razom (levi skyline<\/em> na sliki), ki je ena najlep\u0161ih grebenskih tur v Alpah. A \u010dudovit dan na visoki gori, \u0161irni razgledi in samota so odtehtali.<\/p>\n

\u2026katera najlep\u0161a v de\u017eeli je tej?<\/strong><\/p>\n

Jeseni se skoraj vsako leto naredijo dobre ledne razmere v visokih alpskih stenah. Poslab\u0161anja vremena proti koncu poletja odlo\u017eijo moker sneg po stenah, ki nato potrebuje le \u0161e prvi jesenski mraz in ledne smeri so narejene. Prav zato sem si oktober rezerviral za \u00bbala carte\u00ab vodenja v visokih stenah. A proti naravi ne moremo ni\u010d. Nekje se je zataknilo, verjetno se je v septembru v vi\u0161inah prehitro ohladilo in suh sneg se ni oprijel sten.\u00a0 Pozvedoval sem okoli in za podro\u010dje\u00a0 Chamonixa je izgledalo podpovpre\u010dno. Prijatelj mi je omenil le smer Gran Diedro Nord (IV\/ 5, 450 m) v severni steni Roccia Nera (4075 m), enem od vrhov Breithorna, ki naj bi bila v redu. Tam okoli\u00a0 sem pogosto poleti a, da obstaja dobra ledna smer na drugi strani, nisem vedel. Imeni prvih plezalcev (Grassi & Bernardi) zagotavljata kvaliteto. Sploh Gian Carlo Grassi je sinonim za kvalitetno ledno plezanje. Mo\u017e je \u00a0bil od sredine sedemdesetih pa do svoje smrti leta 1991 protagonist te\u017ekega lednega plezanja po celem svetu. Znan je bil po skoraj neverjetni frekvenci plezanja. Odkril in obdelal je podro\u010dja, ki sedaj predstavljajo najbolj\u0161a podro\u010dja za ledno plezanje v Evropi. V visokih Alpah je preplezal veliko pomembnih lednih smeri, najve\u010d v pogoju Mont Blanca.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Lepo\u00a0 vreme in novica o vsaj eni strmej\u0161i ledni smeri v dobrih razmerah naju je z Aljo\u0161o hitro pognala na pot in na bivak pod\u00a0 Roccio Nerra sva pristopila direktno po dolgi vo\u017enji \u00a0iz Ljubljane. Naslednji dan, 10.oktober,\u00a0 je minil ob plezanju lepe ledne \u00a0smeri v zelo hladnem vremenu. Na vrhu sva se ogrela na toplemu jesenskemu soncu in se preko dolgega ledeni\u0161kega platoja sprehodila nazaj na Kleine Matterhorn (3883 m) z najvi\u0161jo (in najdra\u017ejo) \u017ei\u010dnico v Evropi.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Preostanek tedna sva pre\u017eivela v skali. Spomnil sem se, da je nedale\u010d \u00bbpreko hriba\u00ab prelaz Grimsel, nad katerim se nahaja znana, 500 metrov visoka, granitna ju\u017ena stena imenovana Eldorado. Stena premore veliko smeri med katerimi je najbolj znana smer Motorhead (6b, 500 m), delo znanih \u0161vicarskih bratov Remy, ki sta svoje smeri zarisala \u0161irom sveta, med drugim tudi v Paklenici (Rajna in Welcome v Ani\u010da Kuku). Oba navdu\u0161ena heavy metalca in obo\u017eevalca skupine Motohead. Kako ne bi tako poimenovala tudi svoje najlep\u0161e smeri! Govori se, da je Motorhead \u00bbnajlep\u0161a\u00ab smer v Evropi ali vsaj ena od njih. \u00bbVsake o\u010di imajo sicer svojega malarja a nekaj mora biti sigurno na tem\u00ab, sem si mislil in sva \u0161la pogledat. Smer je prava lepotica, ki ji poleg \u010dudovitega plezanja daje pe\u010dat tudi dih jemajo\u010da okolica. Plezala sva v majicah visoko nad jezerom, na drugi strani pa sve\u017ee posne\u017eene visoke gore s Finsteraarhornom (4278 m), najvi\u0161jo goro Bernskih Alp, na \u010delu. Lep\u0161e ne bi moglo biti! Pravi alpski ki\u010d!<\/p>\n

Brata Remy sta ob Michelu Piola-ju ena od za\u010detnikov opremljanja \u00a0\u00bbnovodobnih\u00ab smeri v alpskih stenah s pomo\u010djo svedrovcev. Grobo povzeto je njihova filozofija dovoljevala svedrovce na varovali\u0161\u010dih in neraz\u010dlenjenih plo\u0161\u010dah, v po\u010deh pa naj bi se varovalo s premi\u010dnimi varovali. \u00a0Jasno, vse je relativno, odvisno \u010desa je plezalec bolj navajen. Sam bi se lahko mirno odrekel\u00a0 kar nekaj svedrovcem, ki sta jih dala ob po\u010deh, prav ni\u010d pa me ne bi motil kak ve\u010d v tistih gladkih plo\u0161\u010dah kjer mi najprej ni bilo ni\u010d jasno.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Hitra spletna\u00a0 poizvedba najlep\u0161ih skalnih smeri v Evropi<\/a><\/strong>, izvr\u017ee tudi smeri Kundalini (VII-, 400 m) in Luna Nascente (VII, 360 m) v italijanski dolini Val Di Mello, ki tako na oko, ne bi smela biti zelo dale\u010d od prelaza Grimsel. A oko vara, zavite ceste, okoli riti v \u017eep, dajo \u0161tiri ure vo\u017enje. Tam sem bil \u017ee dvakrat a nazadnje pred 20 leti.\u00a0 Takrat smo se zaletavali v precej te\u017eje smeri, klasike so namre\u010d plezali \u00bbvsi\u00ab. Tokrat so \u00a0dovoljene! Dolina Mello, zibelka prvih skalnih smeri v Evropi te\u017ejih od nekdaj magi\u010dne VI+, je \u010dudovita a odeta v jesenske barve in s posne\u017eeno Monte Disgrazio na koncu, preprosto ne bi mogla biti lep\u0161a. \u00a0Prav tako obe smeri. Za Luno Nascente se je vedno govorilo o njeni lepoti. A v resnici \u00a0je \u0161e bolj\u0161a. Oporna po\u010d iz odli\u010dnega, hrapavega granita, se vle\u010de preko cele stene. Svedrovca ni v smeri nobenega a \u010dvrsta po\u010d daje neskon\u010dne mo\u017enosti varovanja.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Jasno, lepota smeri je relativna! Te\u017eko in skoraj brez veze jo je meriti. Ozko gledano gre pri lepoti plezanja \u00a0za zaporedje gibov, ki\u00a0 so \u010dim bolj teko\u010di, zanimivi in razli\u010dni a vseeno predvidljivi. A mo\u017egani se pozitivno odzivajo \u0161e na marsikaj drugega; lepo okolico, zabavo med plezanjem, dober sendvi\u010d na osmem varovali\u0161\u010du\u2026 Velikokrat k \u00bblepoti\u00ab pripomore koli\u010dina napora vlo\u017eenega v realizacijo. Smer Eternal Flame v Trangu (6253 m)<\/a><\/strong> npr.\u00a0 je od mene zahtevala dolge mesece priprav, fizi\u010dnih in organizacijskih, dvomese\u010dno odpravo in tri dni plezanja na velikanski skalni stolp. Zraven je bilo dobro potovanje, dobra dru\u017eba, dober ha\u0161i\u0161\u2026. Vse je bilo dobro! Kako tak\u0161na smer ne bi bila najbolj\u0161a na svetu?! Podobno je s smermi v Patagoniji in nenazadnje tudi v severni steni Triglava. A \u010de bi iz celotnega konteksta izvzel zgolj tisto serijo gibov, ki so potrebni, da se smer prepleza, bi Luna res kotirala visoko.<\/p>\n

Lep preostanek jeseni \u017eelim! In seveda ve\u010d snega kot lani!<\/p>\n

Toma\u017e Jakof\u010di\u010d<\/p>\n

 <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Jesen je najlep\u0161i \u010das za obisk gora. Poletni po\u010ditni\u0161ki vrve\u017e se kon\u010da in gore se zavijejo v samoto. Prerivanje v smereh, prehitevanje neskon\u010dno po\u010dasnih \u0161panskih navez, gne\u010da na blagajnah, gondolah, na cestah, povsod\u2026 je le \u0161e spomin! Vreme se umiri in je ali zelo slabo s turobnimi dnevi, de\u017ejem in sne\u017eenjem v gorah ali pa, […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[1],"tags":[],"class_list":["post-401","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-nekategorizirano"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/gorniskasola.net\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/401","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/gorniskasola.net\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/gorniskasola.net\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/gorniskasola.net\/en\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/gorniskasola.net\/en\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=401"}],"version-history":[{"count":16,"href":"https:\/\/gorniskasola.net\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/401\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":442,"href":"https:\/\/gorniskasola.net\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/401\/revisions\/442"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/gorniskasola.net\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=401"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/gorniskasola.net\/en\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=401"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/gorniskasola.net\/en\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=401"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}