Gledam in poslušam koncert Pink Floydov v Gdansku iz leta 2008 in razmišljam ali je skladba Echoes morda najboljši komad napisan, ever. Ali je to vseeno Rahmaninov koncert za klavir št.2? Ravno se nežno zaključuje pregovarjanje kitare Davida Gilmourja in klaviatur Richarda Wrighta na njegovem zadnjem koncertu, ko me predrami: »…cabin crew sit for landing!« Čez nekaj trenutkov kolesa dokaj grobo udarijo na letališko stezo; pristanemo v Puerto Monttu, majhnem kraju v Čilu, na severnem robu Patagonije. 24 ur dolgo potovanje nas je preselilo na drugo stran zemlje, iz poletja v zimo. Po 10 letih sem ponovno v tako ljubi Južni Ameriki, komaj verjamem, da je minilo že toliko časa. Pred otroci sem bil tam vsako leto, včasih dvakrat. Tam sem preživel skupaj skoraj dve leti, večinoma s plezalnimi cilji. Tokrat ne nosim s seboj plezalne opreme temveč smuči. Smučat gremo z vulkanov! Želja je bila že dolgo na seznamu, pred več kot petnajstimi leti sem v šamoniški knjigarni opazil in kupil knjigo Topo de ski andinisme in začwl sanjariti o drugačnem obisku Čila. Pred leti sem že imel nekaj sopotnikov a se ni izšlo. Tokrat smo fina ekipa petih, še Melita, Andrej, Aleš in Matej , pravkar in prav zares pristali v Čilu. Država predstavlja nekakšno hrbtenico Južne Amerike in se kot ščit vleče preko dveh tretjin kontinenta. Preko cele dežele se vleče tudi najdaljše gorovje na svetu, v celoti preko 3000 km dolgi, Andi. Le ti se poganjajo skoraj 7000 metrov v nebo a bolj kot se kontinent oži, nižje so tudi gore. Nekje pod 38 vzporednikom se začenjajo najboljše smučarske gore/vulkani Čila in segajo do višine dobrih 3000 metrov. Kar 105 vulkanov se nahaja tam, Primat gre Ojos del Saladu, ki je s 6893 m najvišji delujoči vulkan na svetu, in drugi najvišji vrh zahodne in južne poloble. A njegov glavni problem, gledano s smučarskimi očmi, je pomanjkanje snega, običajno ga ni dovolj za smučanje. Količina padavin tekom najdaljše gorske verige na svetu, močno variira. V povsem južnem delu, Patagoniji, je padavin veliko. V srednjem delu kjer se nahajata Ojos del Salado, pa zelo malo. Puščava Atacama, ki leži na zahodu pod gorami, spada celo med najbolj suha področja zemlje, Smučanje torej odpade. Snežno ugodni vrhovi se začenjajo okoli Santiaga, najbolj značilni smučarski vulkani pa še malo južneje, okoli mesta Chillan. Višina tam že močno pade in je turna smuka zato prijetnejša in vetrov manj.
Slabo vreme
Seveda sem imel izdelan podroben idejni načrt našega smučanja a kot vedno so bili to računi brez krčmarja. Ko se je letalo ustavilo na pisti v Puerto monttu smo šele prav opazili deževne oblake, ki so polzeli nad mesto z juga. Dva pickupa, ki smo jih prevzeli na letališču nista imela pokrova na kasonih. Še sreča, da je ostalo suho tisto popoldne. Ob pogledu na vremensko napoved je bilo hitro jasno, da se bo narejeni načrt začel podirati že naslednji dan. Osorno je eden od najbolj znanih smučarskih vulkan okoli Puerto Montta.« It’s always a tricky vulcano!« Je dejal Rodrigo, znanec in lokalni vodnik, »Go north…!« Tako smo se naslednji dan res odpeljali v Pucon, nekaj sto kilometrov severneje. Čilski Chamonix leži ob vznožju morda najbolj znanega smučarskega vulkana v Čilu, Villarice. Lepo jezero v katerem odseva pravilno oblikovani, beli vulkan, je res skoraj kičasto. Mestece premore številne prijetne lokale, odlične restavracije in postopanje, sicer pod dežniki, z lahkoto prežene slabo voljo ob neugodnem vremenu. Rodrigo v vremenski napovedi opazi »window« in polni elana se naslednje jutro zapodimo po luknjasti cesti do majhnega smučišča ob vznožju vulkana. »Kaj bi ta cesta naredila kakemu Renaultovem kombiju? Se naglas trepljam po rami ob modri odločitvi najema robustnih pickupov medtem, ko poskakujemo preko ogromnih lukenj na slabi cesti. »In kako bi se šele bunili slovenski smučarji, če bi bila takšna cesta pod Krvavec..?« doda nekdo.
Res hecno, ceste v Čilu so sicer precej boljše kot v Evropi a tule v gorah jim prav ni mar kakšne so. Spomnil sem se na eno od TV oddaj Mythbusters kjer sta modela s piramido kozarcev na sovoznikovem sedežu preizkušala kaj se bolje obnese na luknjastih cestah; počasna ali zelo hitra vožnja. Test je pokazal, da je naložene kozarce precej manj prizadela hitra vožnja preko lukenj. (Pozor: ta preizkus je primeren le za službene ali sposojene avtomobile.) Res sta imela prav a cesta mora biti ravna in ne ovinkasta, sem še hitro ugotovil, ko smo skoraj končali v obcestnem jarku. Matej je takrat postal moj »board computer« in pomagal bremzati ali vsaj ocenjevati hitrost vožnje.
Kako mizerno se človek počuti, ko si obuva v pancarje na blatnem parkirišču medtem, ko na polno dežuje ve samo tisti, ki je to že kdaj počel. Res, da dež prehaja v sneg in tudi vemo, da bo zgoraj samo snežilo a vseeno. Ker je potreba po akciji res velika pač gremo. Po še nedelujočem smučišču se še v temi povzpnemo do vrha smučišča kjer že lepo sneži. Tako se tudi razpoloženje ob tem dvigne. Snega je vse več a tako značilni turno smučarski zen opravi svoje in lepo napredujemo dokler se nad višino 2000 metrov ne pojavi močan veter. Rinemo še par sto metrov in pod vršnim delo sklenemo, da bo 1400 metrov vzpona na tak dan dovolj. Smučanje navzdol v megli, vetru in sneženju je seveda bolj burleska kot smučarski »pornič«. Predvsem nična vidljivost in veliko novega, težkega snega povzročata kotaljenje navzdol. »Daleč smo prišli po tako smuko…« vidim v oblačkih nad glavami mojih sopotnikov. Ampak smučamo pa vseeno. Prijatelj Gričko zmeraj citira pokojnega gorskega gorskega vodnika Janeza Kunstlja. »Smučanje je lahko samo fenomenalno ali odlično, drugih stopenj ni!« Nižje, kjer je bilo snega manj in megla redkejša je smuka postala dobra, celo nekaj vriskov se je zaslišalo in do bifeja na smučišču smo prismučali že prav prešerne volje. Še nekaj hitrih štosov ob sladkorju znamke Iansa, ki je prišel s kavo in spet smo se režali. Kako fino je biti v hribih s skuliranimi ljudmi…!
V hlastanju po napovedanem »vremenskem oknu«, ki ga ni bilo, smo krenili rano in bili rano tudi nazaj v prijetnem hostlu. Čiliranje, sprehod po mestu, dobra večerja in dan je bil lepo sklenjen. Na vremenski napovedi, ki smo jo pogledali 100x na dan se je kazalo lepo vreme čez dva dni. Še malo mu gremo nasproti z vožnjo proti severu, pa bo.
Dan slabega vremena začnemo s ponovnim poskusom a se le ta zaključi na zasneženi cesti proti smučišču. Kako prekleto neuporabne so te velike krave od avtomobilov z zadnjim pogonom in znucanimi gumami. Čisto nebogljeni se vrtimo na zasneženi cesti po kateri se verjetno brez problemov odpelje vsako normalno vozilo s sprednjim pogonom. Spet staknemo glave in uspešno preslalomiramo neugoden dan z obiskom prijetnih toplih vrelcev in popoldanskim bowlingom. Lastnik je avstrijec, ki že skoraj 30 let živi v Čilu. Uspešen je, ima podjetje v Santiagu in drugo, bowling, tu v Puconu. »Čile is shit«, vseeno pove , prodal bo podjetja in se vrnil nazaj v Avstrijo. Očitno ve kaj več kot vidimo mi turisti…
Loquimay
Do smučišča Corralco se vozimo dolge štiri ure, začnemo v dežju a nasmehi se nam večajo bliže, ko prihajamo. Na parkirišču blizu smučišča je ura že sredi popoldneva a nebo je jasno in okoli nas veličastne gore z vulkanom Loquimay na čelu. Zanj nimamo časa, jutri, za danes pa se pokaže kucelj z lepim pobočjem, slabih 600 višincev, prav nad nami. Pequeno (mali) Lonquimay ga krstimo, ko vriskajoč odsmučamo idealno, enakomerno strmo pobočje z dobrim snegom. Nepričakovana, odlična smuka nam da zaleta, da smo naslednje jutro vsi pripravljeni, že pred dogovorjeno uro, kot vojaki. Ne glede, da smo minuli večer, evforični ob nepričakovano dobri smuki, klepetali dolgo v noč…. Najprej dve etaži z vlečnico, od tam na lastni pogon.
Večina ostalih ljudi z istim ciljem se že takoj preobuje v dereze, mi opravimo še nekaj sto metov na smučeh in se preobujemo na začetku strmejšega dela grebena, ki ga prekinja nekaj skal. Hoja je ugodna in kmalu smo na vrhu Lonquimaya. Zelo radi bi smučali v njegov krater. Poskusim direktno z vrha a pobočje se izkaže za trdo in ledeno, da robniki ob spodobni naklonini spodrsavajo. Odštamfam nazaj, poskusimo drugje. Kakih 100 metrov naprej opazim možen prehod preko kratkega skalnega pasu. Kar s smučmi na nogah navzdol preštamfamo skalni del do začetka lepe strmine. Sneg tam je zaščiten in mehak zato se ob idealni smuki spustimo prav do dna kraterja. »A pa luknja na dnu je zasuta?« se glasno sprašujemo, ko malicamo na dnu. Občutek, da počneš nekaj nenavadnega je skupaj z dobro smuko dal prav evforične občutke. Kratek vzpon nazaj na rob in lepa smuka do avta. Tiptop!
Llaima
Po spustu smo se prejšnji dan odpeljali naprej, Dve uri do Curacautina. Izkaže se, da bomo spali v lepi, skoraj pravljični, samotni hiški. V bistvu pri Janezu (Yanez v Čilu) in njegovi ženi, doma. Sprva nekoliko nenavadno a hitro smo se navadili na skoraj pretirano a iskreno prijaznost. Prijaznost je skorajda karakterna značilnost Čilencev. Verjetno se to nekoliko spremeni po mestih, tako kot povsod a tule na podeželju je res vse tako v izi in prijetno.
Vulkan Lliama, visok 3128 metrov smo opazovali že včeraj na poti. Zeleno, neskončno obzorje in bela piramidasta gora, kot bi jo narisal majhen otrok. V večerni svetlobi so se prizori zdeli prav nezemski. Vzpon se začne ponovno na majhnem smučišču, ki se poganja iz čudovitega gozda značilnih dreves Araucaria Auracana. Drevo, čilski endemit, zaradi razširjenosti v prazgodovini in današnje redkosti, imenujejo živeči fosil.
Zmajevali smo z glavo, ko je Rodrigo na moje vprašanja glede Llaime odgovoril , da je vzpon »bored« . Kako lahko za tako lepo goro reče kaj takega? A ob enournem pohodu preko platoja proti vznožju smo dojeli kaj je mislil. Nam je, ob stalnem pogledovanju proti vrhu velikana tista ura, predno se je postavilo pokonci, vseeno hitro minila. Pod vrhom ponovno enaka zgodba, v led oblečene skale in hoja z derezami. Na vrhu je bila ledena okrašenost fascinantna in pogled v globok, neskončen krater prav grozljiv. Llaima je poleg Villarice najbolj aktiven čilski vulkan. Zadnji izbruh se je zgodil leta 2008, v naslednjem letu in pol pa je prišlo še do nekaj prdcev pepela. Še danes se na vrhu nahaja nekaj fumarol, ki so skoraj popolnoma stalile sneg na vrhu. Smuka po gornjih 100 metrih je težavno podrsavanje po ledenem pobočju predno se po idealnem, odpuščenem snegu odpeljemo do avtomobilov. Še pivo LLiama in gas naprej. Jutri že tretjič probamo na Villarico.
Villarica
Napoved govori o hudem vetru na vrhu Villarice. 70-80 km/h, popoldan 100. Na Mont Blancu imamo nekakšno rdečo zastavo pri 60 km/h. To je moč, ki že občutno moti ravnotežje. Ob jasnem vremenu vseeno gremo, ni kaj zgubiti saj je zadnji dan smučanja. Res je nebo zjutraj brez oblačka, ko sedimo na preprosti sedežnici, tudi vetra ni. Veliko ljudi vidimo s turno opremo, pravijo, da je Villarica je morda najpogosteje obiskan vrh v Južni Ameriki. Veliko je tudi skupin pešcev. Sneg je dobro uležan in pomrznjen tako, da srenači pridejo prav. Kljub temu, da je že četrti zaporedni dan, se zdi, da nas to ne moti, nasprotno, vsi hodimo zelo dobro. Verjetno ima kaj pri tem tudi pravljičen pogled okoli nas. Pod nami se svetlika Lago Villarica in v daljavi štrlita v nebo Llaima in Lonquimay.
Na platoju pod vršno strmino veter občutno ojača. Predno začnemo s strmim lijakom, ki se izteče na ramo pod južnim vrhom si nadenemo smučarska očala in zdi se kot, da je nekdo malo priprl okno. Strma prečnica nas pripelje na manjšo ramo od koder je do vrha le še kratka a ledena strmina. Kot na vsakem vrhu, smo si morali tudi tu nadeli dereze in v orkanskem vetru krenili proti robu kraterja. Na vrh smo morali oditi sklonjeni, tako je pihalo. Drobci ledu so se boleče zaletavali v lica. Vsak si je na svoj način pomagal in prekrival obraz. Na vrhu je bilo še najbolj udobno ležati, le tako smo bili sigurni, da nas ne zabriše po tleh. Roke in objem na zadnjem, tako željenem vrhu, v tretje! Hitro se odmajemo nazaj proti robu in do depoja s smučmi. Tam piha že manj, toliko, da lahko na hitro pojemo in se pripravimo za spust. Začetna strmina je ravno prav odpustila in da odlično smuko. Kasneje se debelina odpuščene plasti poveča a še vedno v lepi smuki prismučamo nazaj na smučišče. Med dolgo vožnjo nazaj proti Puerto Monttu se oblaki gostijo in v mesto prispemo pozno zvečer, ob močnem dežju. Bi se lahko lepše izšlo?
Zjutraj smo na letalu nenavadno spokojni kljub temu, da je bila noč prekratka in zgodnje jutro nervozno ob številnih opravkih. Kako tudi ne, Čile nas je z vsemi lepimi stvarmi dobesedno vrgla. Ko se letalo dvigne nad Patagonijo in se v oknu zrcalijo oddaljeni beli stožci, se v meni usede tiha hvaležnost nad tako lepim razpletom, prijetnimi sopotniki, divjimi vrhovi in lepim smučanjem.
Že v ponedeljek bomo spet nazaj, vsak v svojem svetu, z vsemi radostmi in težavami, ki so se za enajst dni potuhnile. Nekdo je nekoč rekel, da potovanje ni destinacija ampak stanje duha! Naj to drži vsaj do naslednjega odhoda…! V letu 2026 se tja odpravljamo ponovno. Več tule….!
Tomaž Jakofčič
Leave a Reply